Prvič sem za slap Boka slišal med pogovorom z domačini, ko sem bil na izletu v okolici Bovca. Vsi so ga opisovali kot nekaj posebnega, skoraj mističnega. Najvišji slap v Sloveniji, ki s svojo surovo močjo navduši vsakogar, ki si ga ogleda v živo. Ker sem velik ljubitelj narave, sem se odločil, da ga obiščem kar naslednji dan.
Do razgledne točke sem prišel po dobro označeni poti. Že s parkirišča se je slišalo bobnenje vode, ki je padala s stene visoke več kot 100 metrov. Ko sem prišel bližje in zagledal slap Boka v vsej njegovi veličini, sem bil iskreno presenečen. Fotografije mu preprosto ne delajo usluge. Občutek, ko stojiš tam in gledaš, kako se voda z vso silo prebija čez rob in pada v globino, je neopisljiv.
Vzdušje okoli slapa je bilo spokojno, a hkrati polno življenja. Meglica, ki jo ustvarja padajoča voda, se je dvigovala vse do razgledne točke in prijetno hladila zrak. Sedel sem na skalo in opazoval slap Boka več kot pol ure, preprosto očaran nad naravno močjo, ki sem ji bil priča. To ni bil samo pogled, bil je občutek. Neka tiha veličina, ki te postavi na svoje mesto.
Po obisku sem se še dolgo spominjal tega dne. Slap Boka mi ni ostal v spominu le kot turistična točka, ampak kot trenutek, ko sem se ponovno povezal z naravo. Priporočam ga vsakomur, ki potrebuje malo oddiha od vsakdana, ne le zaradi lepot, ampak zaradi občutka miru, ki ti ga takšen kraj lahko da. Slap Boka je res nekaj, kar moraš doživeti.
Ko sem se po obisku slapa Boka vračal proti avtu, sem srečal par pohodnikov, s katerimi smo se zapletli v prijeten klepet. Tudi onadva sta bila prvič tam in sta delila isto navdušenje. Pogovor je spontano stekel o drugih naravnih znamenitostih v Posočju, kar me je navdihnilo, da naslednji dan obiščem še nekaj novih krajev. Slap Boka je bil torej tudi začetek novih raziskovalnih poti in doživetij.