Ko sem izvedela za nosečnost sem bila v šoku. Ne zaradi strahu ali dvomov, ampak ker tega res nisem pričakovala. Nisva sicer načrtovala, ampak sva bila oba pripravljena sprejeti, kar pride. Prvi dnevi so bili polni vprašanj, zmedenosti in hkrati navdušenja. Tak občutek, da se ti življenje v hipu obrne na glavo in to na čisto poseben način.
Prvi trimester je bil zame precej zahteven. Veliko slabosti, spremenjen apetit in popolna izguba energije. Po službi sem pogosto zaspala že ob sedmih zvečer. A hkrati sem bila po tiho vesela, ker sem vedela, da telo dela točno to, kar mora. Na vsakem pregledu sem zadrževala dih, dokler nisem slišala besed: Vse je v redu.
Drugo trimesečje mi je prineslo novo energijo. Začela sem znova hoditi na sprehode, jesti bolj uravnoteženo in celo uživati v spremembah na svojem telesu. Počasi sem sprejemala zaobljen trebušček, nove občutke in navade. Spomnim se dneva, ko sem prvič začutila premik – majhen, komaj zaznaven sunek. Stala sem v kuhinji in kar obstala.
Zadnji meseci so bili mešanica nestrpnosti, veselja in tudi malce strahu. Kako bo porod? Bova znala? Imela sem dni, ko sem se počutila kot superjunakinja in druge, ko sem imela dovolj vsega. Ampak to je nosečnost. Polna kontrastov, sprememb in nepričakovanih lekcij.
Zame nosečnost ni bila le fizična izkušnja. Bila je čas, ko sem se naučila več o sebi, svojem telesu in svoji notranji moči. In čeprav je vsak dan prinesel nekaj novega, me je na koncu vse vodilo k enemu čudovitemu trenutku, ko sem prvič držala svojega otroka v naročju.
V času nosečnosti sem se prvič resnično ustavila. Naučila sem se upočasniti, poslušati svoje telo in si dovoliti počitek brez slabe vesti. Veliko sem brala o razvoju otroka in o tem, kako se kot ženska spreminjam – fizično, čustveno in psihično. Vsak teden je prinesel nekaj novega, a najbolj dragoceno mi je bilo zavedanje, da v meni raste novo življenje. To spoznanje me je izpolnjevalo na način, ki ga prej nisem poznala.