Moj dedek je bil vedno vesel in zgovoren človek, ki je rad pripovedoval zgodbe iz mladosti in se šalil z vnuki. V zadnjem času pa se je vse bolj zapiral vase, saj je začel slabo slišati.
Pogovori so mu postajali naporni, pogosto je prosil, naj še enkrat povemo povedano, ali pa se je samo tiho nasmehnil, čeprav ni slišal vsega. Opazili smo, da ga to zelo žalosti, ker je imel občutek, da izgublja stik z nami in svetom okoli sebe. Najbolj se je to poznalo na družinskih srečanjih. Medtem ko smo se ostali pogovarjali in smejali, je dedek pogosto sedel nekoliko odmaknjen. Glasovi so se mu zdeli oddaljeni, besede nerazumljive, zvoki pa zamegljeni. Slišal ni niti ptičjega petja, zvonjenja telefona ali šumenja vetra. Sluh mu je povzročal vedno več težav. Po pogovoru z zdravnikom pa se je odločil za slušni aparat. Sprva je bil skeptičen, saj se je bal, da mu ne bo ustrezal ali da ga bodo motili novi, nenavadni zvoki. Ko pa je slušni aparat prvič preizkusil, se je na njegovem obrazu zgodilo nekaj posebnega. Njegove oči so se razširile, obraz pa se je razsvetlil. Nenadoma je slišal tisto, kar je že dolgo pogrešal: jasne glasove, šelestenje listja in tihi tiktak ure na steni. Tako mu slušni aparat ni vrnil le sluha, ampak tudi polno mero samozavesti. Spet se je brez strahu vključeval v pogovore, odgovarjal na vprašanja in se glasno smejal našim šalam. Pogosto je rekel, da ima občutek, kot da se je svet okrog njega ponovno odprl. Saj v resnici se je. Posebej pa ga je razveselilo, da lahko znova sliši glasove svojih vnukov, saj so mu ti pomenili največ.
Zdaj dedek pogosto sedi na klopci pred hišo in v miru posluša zvoke narave, ki mu jih je omogočil slušni aparat. Kako lahko tako majhna sprememba, kot je slušni aparat, nekomu povrne veselje do življenja.